Med 20. in 24. januarjem je tudi na naši šoli potekal Teden pisanja z roko z glavno temo “Ko spomini zadišijo”.
Projekt je opomnik, kako pomembna veščina za človeka je aktivnost pisanja z roko. Mi pa se zavedamo, da mora biti hkrati tudi opomnik, da pisanje z roko ni samoumevno (za vse), da lahko terja več truda in da ga nekateri nikoli ne usvojijo. Zato nas na učenje pisanja vežejo zelo različni spomini.
Za učence smo pripravili različne aktivnosti glede na njihovo starost in sposobnosti. Eni so urili grafomotorične spretnosti, drugi izdelovali likovne izdelke z motivi črt in črk. Tisti, ki so se spretnosti pisanja naučili, so svoje (krajše ali daljše) misli zapisali – od najlepših slovenskih besed in slovenskih besed brez samoglasnikov, do tega, kako so pripravljali jedi in na kaj jih je vonj hrane spomnil. Spet drugi so opisali, kako so se učili pisanja. Z dvema razredoma smo izvedli delavnico obujanja spominov s pomočjo vonjav. Naši najstarejši učenci so na dišeče in slastno presenečenje povabili otroke iz vrtca.
K sodelovanju smo povabili tudi strokovne delavce. Zanje smo pripravili spominsko knjigo, v katero so lahko zapisali, kam v preteklost jih ponesejo določeni vonji. Nekatere je spomnila na lastne spominske knjige iz otroštva, ki so potrpežljivo čakale, da jih ponovno vzamejo v roke. Kakšni spomini, kakšen zaklad! Vsak zapis nosi svojo zgodbo, vsaka pisava prav tako …
Cel teden smo zavestno marsikaj raje zapisali z roko kot s pritiskom na tipke, saj verjamemo, da je ročno pisanje veščina, ki jo je vredno ohranjati.
