UJEMI MI SINJEGA MEDVEDKA
V osmem razredu smo v okviru projekta Čitanje ne poznaje granice/ Branje ne pozna meja prebrali književno delo Ujemi mi sinjega medvedka avtorice Silvije Šesto. V programu sodelujemo slovenske in hrvaške šole. Učence iz Hrvaške spodbujamo k branju knjig slovenskih avtorjev, mi pa beremo prevedene zgodbe hrvaških avtorjev.
Najprej smo spoznali priznano hrvaško pisateljico, ki prihaja iz bližnje Hrvaške. Nato smo preverili, koliko hrvaških besed nam je ostalo v spominu od zadnjih poletnih počitnic in ugotovili smo, da nam hrvaški jezik teče kot po maslu. Učence je najbolj zanimalo, če bomo brali knjigo v hrvaškem jeziku in pojasnila sem jim, da bomo brali v maternem slovenskem jeziku.
Po prebrani vsebini smo bili vsi nekoliko jezni na mamo, ker Mirku ni dovolila odpreti plišastega medvedka iz celofana, najbolj pa smo se hudovali, ker je mama dovolila mlajši sestrični, da si odnese Mirkovega medvedka domov. Iz tega razloga smo se odločili, da bomo v poustvarjanju književnega dela v obliki spisa spremenili potek dogajanj in s tem posledično tudi konec besedila. Največ učencev je ključno spremenilo dogajanje tako, da mama sestrični ni dovolila odnesti puhastega medvedka, da ga je lahko Mirko imel zgolj zase, na koncu pa ga je podaril svojemu sinu.
Ker nam je bila zgodba všeč, smo se odločili, da bomo na temo in vsebino Ujemi mi sinjega medvedka poustvarili še stripe. Risali smo, barvali in besedila zapisovali v oblačke. Nekateri učenci so raje risali strip, spet drugi so pisali. Sledil je še zaključni plakat, ki smo ga s ponosom obesili na zid naše učilnice.
Na koncu smo napisali še pismo našim prijateljem iz Varaždina in tako ponovili, kje na ovojnici napišemo naslovnika in kam nalepimo znamko. Pismo s prijaznimi pozdravi je romalo v sosednjo hrvaško, na naslov Centra Tomislava Špoljarja v Varaždinu. Upamo, da nam odgovorijo. Projekt nam je zelo všeč, saj nam omogoča samostojno in bolj dinamično delo.
Tadeja Topolovec
